|
BILI SMO V GUČI IN NA KABLAR-JU |
|
Avtor: Mirko Tovšak
|
|
petek, 27 avgust 2010 |
 Skupina naših planincev se je odločila, da bo letos obiskala znano naselje Guča v Srbiji, ki slovi po vsakoletnih nastopih trubačev. Letošnja prireditev je bila namreč nekaj posebnega, posebej zato, ker je bila organizirana že petdesetič po vrsti, pa tudi zato, ker je »veselico vseh veselic« obiskalo rekordno število ljudi. Domačini sicer trdijo, da je v tednu dni, kolikor trajajo vse prireditve, letos v Gučo prispelo okrog milijon obiskovalcev, drugi trdijo, da jih je bilo precej manj, vsekakor pa se je tudi letos v Gučo zgrnilo ogromno število ljubiteljev melodij, ki jih izvajajo številne trubaške skupine. Praznovanja in druženja so se pričela v letu 1960 kot odgovor na ukrepe, ki jih je takoj po vojni sprejela komunistična oblast. V Guči je bilo namreč med drugo svetovno vojno več pristašev četniškega gibanja kot partizanov, zato so povojne oblasti v Guči prepovedale kakršno koli obliko združevanja. Domačini so si zato omislili nastope trubaških skupin, te prireditve pa so dosegle neslutene razsežnosti. Tako v zadnjih letih Guča dobesedno živi za vsakoletne prireditve ob nastopih trubačev, domačini v tem času oddajajo svoje sobe in stanovanja za goste, kampiranje v okolici Guče je brezplačno, na praznovanjih pa se poje ogromne količine ovčjega in svinjskega mesa, pivo Jelen pa se toči na vsakem vogalu.
Z manjšim avtobusom se je tako letos v Gučo odpravila skupina 18 naših planincev, ki je dva večera uživala in se veselila na zaključnih prireditvah, en dan pa smo skupaj s planinci iz Kragujevca, s katerimi nas že nekaj časa vežejo prijateljski odnosi, namenili vzponu na znano goro Kablar nad Ovčar Banjo. Imeli smo se lepo, kaj hitro smo se predali užitkom, ki jih nudi »fešta« v Guči, nato pa smo se po tridnevnem potepanju vrnili nazaj v Slovenijo. Edina slabost tega potovanja je bila ta, da smo se vrnili domov s krepko večjo količino holesterola v krvi, vendar verjamemo, da ga bomo z naslednjimi vzponi v gore kaj kmalu »pokurili«.
Oglejte si fotografije z opisi..
|
|
|
SKUPAJ S PLANINCI IZ KRAGUJEVCA SMO BILI NA TRIGLAVU |
|
Avtor: Mirko Tovšak
|
|
ponedeljek, 16 avgust 2010 |
 Koncem meseca junija smo planinci našega društva odpotovali v Srbijo in Črno goro z namenom, da tam osvojimo nekatera pogorja. Tako smo bili na Kopaoniku v Srbiji, se nato podali v Črno goro na pogorje Komovi in se zopet vrnili v Srbijo na pogorja v narodnem parku Tara. Tam smo tri dni preživeli v Mokri gori in se nato preko Bosne vrnili nazaj v domovino. Vseskozi so nas spremljali tudi planinci iz planinskega društva Kragujevac, zato smo z njimi tudi vzpostavili pristne prijateljske odnose.
V začetku meseca avgusta pa je v Slovenijo pripotovala skupina planincev iz njihovega društva. Namenili so se osvojiti Triglav in tako 3 dni prebiti na pogorjih naših Julijcev, nato pa še en dan turistično spoznavati našo Slovenijo. Našim prijateljem smo obljubili pomoč, saj je bila večina njih prvič v visokogorju pa tudi sicer bi se težko znašli v naših Julijcih, saj skoraj nihče od njih ni poznal planinskih poti na tem gorskem predelu. V pomoč celotni skupini sta bila naša dva planinska vodnika Jože Hribar in Danilo Kete, med potjo pa je veliko pomagal tudi markacist, sicer pa tudi izkušeni gornik Marjan Gros. Nekaj planincev in planink je bilo tudi iz Slovenj Gradca, saj so tudi oni dobri znanci s člani PD Kragujevac. Skupini sem se pridružil tudi sam, saj je sodelovanje s planinskim društvom iz Kragujevca doseglo že takšno stopnjo, da je ob takem srečanju nujna tudi prisotnost predsednika društva.
Ves čas nas je na turi spremljalo lepo vreme, še posebej je bilo lepo na dan, ko smo se povzpeli na sam vrh Triglava. V dolino smo se vrnili preko doline pri sedmerih jezerih in nato preko Dednega polja in Vogarja sestopili v Stari Fužini. Naši prijatelji iz Srbije se niso mogli načuditi lepotam naših gora, ki so jih povsem očarale, zato so se vrnili nazaj domov z najlepšimi vtisi. Zaključek našega druženja v Ribčevem lazu ob harmoniki srbskega prijatelja Raleta je bil še posebej prisrčen, saj smo kar ob Bohinjskem jezeru priredili pravo »fešto« z obveznim plesom »kolo«.
Oglejte si fotografije z opisi..
|
|
|
Avtor: Jože Hribar
|
|
petek, 06 avgust 2010 |
 Špik je gora z zelo prepoznavno obliko. Le kdo ga ne opazi, ko se pelje čez Gozd Martuljek. Po svoji špičasti obliki je dobil tudi ime. Nanj smo se povzpeli v soboto. Šofer nas je odložil v tretjem ovinku na cesti proti Vršiču. V pol ure smo prispeli do Koče v Krnici, kjer smo imeli krajši postanek za kavico kavico.Od tu dalje krenemo proti severu med drevje. Potem ko prečimo dva gruščnata jezika, se steza oklene tretjega, v katerega se stekajo pobočja Špika in Škrlatice. Zdaj hodimo po njegovem robu zdaj skozi ruševje nekaj metrov pod njim. Ko se zoži v korito, polno balvanov, se spustimo na njegovo dno. Kljub dobro vidnim markacijam moramo sami poiskati pot med gmotami, ki nam zastavljajo pot. Stopinje tistih, ki so tu hodili pred nami, nam predlagajo ta ali oni prehod: mi pa se lahko odločimo tudi za tretjega, kajti pot, po kateri hodimo, je samo naša pot. Ko postane korito položnejše, zlezemo na njegov zahodni breg in na njem poiščemo stezo. Po njej se povzpnemo na melišče, kjer nas ujamejo sončni žarki, ki sramežljivo pogledujejo izza ostenja Škrlatice.
|
|
Preberite več...
|
|
|
Avtor: Peter Zupanc
|
|
sreda, 04 avgust 2010 |
 V soboto 31.julija 2010 smo se zbrali, da osvojimo Begunjščico, 2062 metrov visoko goro v Karavanakah. Ob 5.00 smo kranili iz Slovenj Gradca, na Ljubelj smo prišli ob 8.15 uri.Prvi del poti do doma na Zelenici smo se pripeljali z sedežnico, tako smo prihranili približno uro in pol časa. V domu na Zelenici smo se okrepčali in spočiti krenili proti vrhu Begunjščice, ko smo prišli na severno pobočje Begunjščice se nam je odprl lep razgled na Stol, ki je imel kapo in pa na Julijske alpe in pa v dolini na Blejsko jezero. Ta pogled nas je spremljal vse do vrha Begunjščice. Na vrhu smo se podkrepili z malico in odžejali in odpočili, ker pa se je začela megla na vrhu smo krenili proti Roblekovemu domu. V domu smo se ustavili dlje časa, ker se nam ni nikamor mudilo, saj nas vreme ni priganjalo.Okrog pol dveh smo krenili čez Preval nazaj na Ljubelj , skozi Bornove predore. Okrog 17.00 ure smo srečni in veseli prispeli do avtobusa. Izleta se nas je udeležilo štirinajst pohodnikov.
Oglejte si fotografije z opisi..
|
|
|
Preko elektronske pošte Vam bodo posredovana aktualna vabila na pohode in izlete...