Poročilo z izleta

Zaključek pohodniške sezone PD Mislinja

Sobota, 24. oktober 2026

V soboto, 24. oktobra, smo ob zaključku pohodniške sezone planirali pohod po učni poti Ljubljansko barje v okolici kraja Brest. Ker pa je bilo napovedano slabo vreme z močnim dežjem, smo se odločili za plan »B«. Tako smo obiskali Plečnikovo cerkev sv. Mihaela v Črni vasi in si ogledali tehniški muzej v Bistri.

Domači župnik iz Črne vasi je bil ta dan odsoten, zato nam je priskrbel kvalitetnega vodiča, ki nam je predstavil zgodovino kraja, potek gradnje cerkve in sakralno simboliko, ki jo je arhitekt vnesel v notranjost cerkve. Naselja na tem delu Barja so razmeroma mlada, saj se je začela poselitev šele v začetku 19. stoletja. Namen za postavitev cerkve so imeli že leta 1895, ko so ustanovili in zgradili šolo na Barju, vendar so bile takrat ekonomske možnosti prebivalcev preskromne. Zato so kasneje s pomočjo trnovskega župnika F.S. Finžgarja začasno uredili nedeljsko kapelo kar v šolskem razredu, v katerega so postavili oltarno omaro, ki so jo za službo božjo odprli in potem zaprli.

Prizadevanja za postavitev nove cerkve je vodil tedanji trnovski kaplan in šolski katehet Dragotin Matkovič, ki je prosil svojega strica arhitekta Plečnika, naj naredi načrt cerkve na Barju. Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo potrebno pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Gradbeni kamen so vozili iz podpeškega kamnoloma s čolni po Ljubljanici. Na enak način so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne. Pri gradnji so pomagali z delom, lesom in denarjem krajani. Precejšnjo pomoč pa sta predstavljali zapuščini veleposestnika Kostlerja in Plečnikovega brata Andreja.

Na koncu nam je bila razložena tudi simbolika posameznih elementov v notranjosti cerkve ter pomen ločenega zvonika in stopničastega vhoda v cerkev. Ker je bil Plečnik odličen arhitekt, se mu je v barjanski cerkvi posrečilo ustvariti poseben religiozen občutek, ki se ga ne da opisati, a smo ga obiskovalci občutili.

Polni novih spoznanj smo se napotili v Tehniški muzej Slovenije (TMS). To je muzej, namenjen zbiranju, zaščiti in posredovanju slovenske tehniške dediščine. Sedež muzeja je v nekdanjem kartuzijanskem samostanu Bistra v Bistri pri Vrhniki, kjer so na nekaj več kot 6000 m² razstavnih površin na ogled stalne zbirke s področij kmetijstva, prometa, gozdarstva, lesarstva, lovstva, ribištva, tekstila, tiskarstva in elektrotehnike. Po poravnani vstopnini smo se razkropili po muzeju in poiskali zbirke, ki so nas najbolj pritegnile, saj časa za temeljit pregled vseh zbirk ni bilo. Večina se je najprej odločila za ogled starodobnikov, ki so se nahajali tik za vhodom v muzej. Prikazani so prvi primerki avtomobilov pa tudi takšni, ki smo jih še nedavno videvali na cestah (in jih ob posebnih priložnostih še vedno). Je pa starinskim avtomobilom (tudi Titovi zbirki, ki je še posebej fascinantna!), kolesom, motorjem in drugim prevoznim sredstvom namenjen tudi celoten zadnji del muzeja. Prav tako je bilo zanimivo pogledati prve modele gasilskih avtomobilov, stare avtobuse in tramvaje.

Tudi tehniški muzej nas ni pustil ravnodušne, vendar smo se morali podati v Dobrunje v gostilno Pri Micki, kjer nas je čakalo kosilo. V sproščenem vzdušju smo debatirali o letošnjih planinskih poteh in si podajali ideje, kam bi se še podali v prihajajočem letu. Kljub spremembi lokacije zaključka pohodniške sezone smo spoznali še en del naše domovine in koristno izkoristili deževen jesenski dan. Zahvala Petru in Ivanu za načrtovanje poti ter da je vse teklo po planu.

Nadaljujte z branjem

Ostali prispevki

Vsi prispevki